Ekološko kmetovanje: Povpraševanje raste, povezovanje pa šepa

23.9.2018 | 17:30

Trebnje - Ekološko kmetijstvo bi se lahko glede na slovenske naravne danosti in razširjenost tradicionalnega načina kmetovanja razvijalo bistveno hitreje. A država ni dosegla zastavljenih ciljev razvoja ekološkega kmetijstva, zato se, ker se povpraševanje po ekološki hrani močno povečuje, bohotijo posli z uvoženo.

V ekološkem kmetijstvu marsikaj šepa. Manjka kmetijskih svetovalcev specialistov za to področje, ni skupne spletne strani, ponudba je razdrobljena, transportne poti so dolge, ekološke kmetije gospodarijo neracionalno, so nepovezane med seboj, celoten sistem vseh, ki delujejo na področju ekološkega kmetovanja, pa je neorganiziran. V takih razmerah je bila za nameček že dalj časa neaktivna Zveza združenj ekoloških kmetov Slovenije, zaradi cesar se tudi kolektivna blagovna znamka Biodar, ki je v njeni lasti, ni razvijala, kot bi se morala.

OD LANI NOVA ZVEZA

Lansko jesen je zaradi takega stanja pet združenj (Celje, Severna Primorska, Gorenjska, Istra ter tudi naše združenje za Dolenjsko, Posavje in Belo krajino) ustanovilo novo Zvezo društev ekoloških kmetov Slovenije, ki za zdaj povezuje le okrog 500 kmetov. Predsednica zveze je Marija Marinček, sicer tudi predsednica združenja za ekološko kmetovanje v naši regiji. Zveza je med drugim februarja letos organizirala zelo odmeven posvet o ekološkem kmetijstvu v državnem svetu.

Marinčkova je prepričana, da je bilo, tudi zaradi slabe organiziranosti, predvsem pa slabega posluha na ministrstvu, ekološko kmetijstvo po letu 2010 zapostavljeno. Med drugim ni bilo zajeto v zakonu o promociji slovenskih živil, kar bi radi zdaj nadoknadili.

»Argument ministrstva, da nimamo dovolj domačega ekološkega blaga, ne zdrži, saj imamo državo, da pomaga. Po svoje tudi projekt Izbrana kakovost škoduje ekološkim kmetom, saj izbrana kakovost pomeni slovensko poreklo in plačan prispevek, nikakor pa ne enakih standardov kot ekološka pridelava, ki je pod strogim nadzorom,« pravi predsednica zveze. Pri tem bo nujno delo s potrošniki, katerih poznavanje živil ekološke pridelave je pomanjkljivo, saj ne poznajo razlik med ekološkimi in konvencionalnimi.

Nova zveza je vključena v vse organe namesto starega združenja in zastopa ekološke kmete. Marinčkova dodaja, da so bili ekološki kmetje pred leti zagnani in da bi bila večja aktivnost nujna tudi zdaj. Zveza si želi povečati članstvo in ga združiti. V državi je zdaj okrog 3.600 ekoloških kmetov, ki kmetujejo na 46.300 ha zemlje. Po podatkih kmetijskega ministrstva trend izdajanja ekoloških certifikatov raste.

KATERA ZNAMKA?

Zveza si bo prizadevala za povečanje ekoloških površin, pridelkov in števila kmetij, ena njenih osrednjih nalog pa je vzpostavitev nove ekološke blagovne znamke živil, kar je nameravala doseči že do letošnjega sejma Agra, a se članom doslej še ni uspelo poenotiti. Člani bi sicer radi obdržali in razvijali dosedanjo znamko Biodar, kolektivno znamko prejšnjega združenja, ki pa zdaj deluje le še na papirju in je domnevno tudi zadolženo, zato si je nova zveza ne upa prevzeti.

Zveza bo sicer sodelovala z vsemi ustanovami v državi, ki so povezane z ekološkim kmetijstvom, s sodelovanjem na dogodkih pa je že v prvem letu obstoja promovirala ekološko pridelavo in ekološke kmete, poleg tega je začela postavljati tudi spletno stran za kmete in potrošnike. »Načrtujemo še sestanek pri novi ministrici, ker bi radi, da bi več pozornosti v državi namenjali ekološkemu kmetijstvu. Radi bi izposlovali dodatek za travinje, pa tudi, da bo v državi evidentirano, koliko katere vrste ekoloških živil imamo, saj zdaj ni pravih podatkov. To je pomembno, saj se pri nas vse meče v en koš – domače, ekološko, bio …« opozarja Marinčkova.

Zveza se zavzema še za to, da se v šole uvede ekoobrok, da bi šolarji začutili razliko v okusu. Kot meni predsednica, bi za začetek lahko uvedli en obrok ekohrane na mesec. Veseli bi bili tudi, če bi akcija Slovenski zajtrk nekoč postala Ekološki zajtrk.

Ekološki pridelovalci opažajo, da se prodaja na tržnicah in drugod slabša, medtem ko tista v trgovskih verigah narašča, pri čemer je pomembno, da gre večinoma za uvožena živila, za katera ne veljajo tako stroga pravila za ekološko pridelavo kot v Sloveniji, na kar bi morali vedno znova opozarjati potrošnike.

Tudi zgornje je razlog več za razširitev ekološke pridelave v Sloveniji, še dodaten razlog pa je uredba o zelenem javnem naročanju, ki določa, da morajo javne ustanove od leta 2024 kupiti vsaj 15 odstotkov ekoloških živil. Ker je domačih za zdaj premalo, na razpisih zmagujejo tista iz uvoza. Da bi to izboljšali, je nujno tesnejše sodelovanje pri prodaji na lokalni ravni, ker bi ekološki kmetje potem lažje prodrli v javne ustanove in gostinstvo ter okrepili prodajo na tržnicah.

MALO DENARJA, MALO ...

»Ekološki kmetje imajo premalo znanja za lažje obdelovanje ekoloških površin, pogrešajo več slovenskih ekoloških semen in več specializiranih svetovalcev za ekološko kmetovanje,« navaja Marinčkova.

Od dobrega dela nove zveze je odvisno torej marsikaj, a zveza ima hkrati omejitve. Mnogi člani se še ne zavedajo, da morajo k uspehu prispevati sami s svojo aktivnostjo, po drugi strani pa je problem financiranje zveze. Medtem ko avstrijska zveza članarino zaračuna od 104 do 150 evrov, ima devet zaposlenih (šest jih plačujeiz evropskih projektov) in združuje kar 80 odst. vseh ekoloških kmetov, ki tudi uporabljajo enotno znamko, je v naši novi zvezi članarina 3 evre.

»Ob tem pa vsi člani pričakujejo, da bodo imeli od zveze enake storitve kot Avstrijci,« navaja predsednica in dodaja, da se zveza poleg tega financira še z donacijo društev – članov. Nekaj denarja je poskušala dobiti tudi na razpisu, a ji za zdaj ni uspelo, pritožba pa še ni rešena.

Članek je bil 20. septembra 2018 objavljen v Dolenjskem listu.

Besedilo in fotografiji: Breda Dušič Gornik